Na petem srečanju je bila Sija v igralnici že čisto domača in videlo se je, da je veliko bolj samozavestno vstopila in iskala materiale. Še vedno se veliko ukvarjamo s poimenovanjem predmetov, še vedno izjemno rada posluša, kako ji že stotič poimenujem vse stvari, ki mi jih pokaže. Obdobje v katerem je Sija me zelo spominja na tisto, ko otroci znova in znova sprašujejo ZAKAJ. Na trenutke je smešno, na trenutke naporno, ko pa dobro pomislim, pa mi je to izrednega pomena, saj vem, da s tem uri svoj besedni zaklad. Tako na uricah, kot doma, ji vedno odgovorim, četudi desetkrat, kar je seveda pogosto.

Tokrat je na preprogo prinesla zelo zanimiv material. Bilo je ogledalo, v predalčku pa fotografije, ki so prikazovale različna čustva. Otrok naj bi jih poskušal oponašati, medtem, ko se gleda v ogledalo in spoznavati njihova imena. Z zanimanjem je opazovala sličice, se nasmejala ob veselem obrazu, ko pa sva prišle do fotografije z jokajočim otrokom je rekla -SIJA. Težko sem zadržala smeh. Sija je res ena izmed bolj jokajočih otrok, zato ji je to čustvo zelo domače. Čeprav je bilo hecno, me je v bistvu presenetila, kako zelo že razume določene stvari, za katere sem bila prepričana, da jih ne.

Pozornost na policah je pritegnila tudi babuška. To je ena izmed igrač, ki je v naši domači igralnici nepogrešljiva in jo ima zelo rada, zato me ni presenetilo, da jo je izbrala. Pri razstavljanju nima težav, potrebuje pa pomoč pri zlaganju skupaj. Babuška je igrača, ki bi jo sama priporočala vsem, saj otroka zaposli in od njega zahteva koncentracijo in razmišljanje. Ne smemo pozabiti, da je koncentracija izrednega pomena za otrokov razvoj in da motnje koncentracije v veliki meri povzročimo mi starši s tem, ko se po nepotrebnem vmešavamo v otrokovo igro. Verjemite mi, bila sem tam, bila sem starš, ki sem se vtikala v igro svoje prvorojenke. Danes je stara 9 let in ima s koncentracijo velike težave, težko dolgo časa ostane pri igri in veliko truda moram vložiti v to, da popravljam napake za nazaj. Zato pri drugih dveh veliko delam na tem, da ju pustim, da se igrata sami, da se ne vmešavam, ne postavljam ne-vmesnih vprašanj, ko se igrata ipd.

Na tokratnem srečanju je Sija želela pripraviti hrano. Poskusila je lupiti kumaro in jo kasneje narezati. Lupljenje še ji je vseeno predstavljalo manjšo težava in je potrebovala pomoč, medtem ko je v rezanju že prava mojstrica. Za rezanje montessori pedagogika uporablja posebne nožke, ki so primerni, da lahko z njimi delajo manjši otroci.

Ura in pol je spet hitro minila in zopet sva odnesli nekaj novega -OBE. Sija nove izkušnje, jaz nova znanja in še bolj odprt pogled na določene stvari. Znanja, ki jih pridobivam na uricah s pridom uporabljam tudi doma, Sija pa se je začela veliko bolj skoncentrirano igrati, ne meče več igrač, ne razmetava po nepotrebnem in vidno kaže svoj napredek na vseh področjih. Že res, da se vsega na uricah ne naučimo, imam pa občutek, kot da se nam tam vklopijo določeni gumbki, predvsem otrokom in s pomočjo novih izkušenj odkrivajo, kako prijetno je biti samostojen.

 

Se beremo,

Maja

 

Priporočene objave