Otrok z močno voljo bi bil pravi naslov za četrto srečanje. Za naju s Sijo je bilo srečanje turbolento in precej glasno, zame precej naporno, za ostale pa, upam, malce v tolažbo ali komu v navdih. Kaj točno se je zgodilo?

Ob vstopu v igralnico je vse zgledalo popolnoma normalno. Brez težav sva se preobuli, Sija se je vse trudila narediti sama, bila je nasmejana in videlo se je, da se veseli vstopa v igralnico.

Tokrat je izbirala popolnoma drugačne materiale, kot ponavadi. Želela je rezati s škarjicami in sva poskusile. Z zajemalko je prelagala kroglice v drugo posodo, se igrala s plastelinom, slikala, z izvijačem poskušala vrteti vijake. Že na začetku so jo pritegnile tudi barvice in list ter nalepke, a je morala na njih počakati, saj so jih uporabljali drugi otroci. Vedno potrpežljivo počaka, da je material prost, tačas pa vzame kaj drugega in tudi tokrat ni bilo drugače. Je pa bilo tokrat nekaj bistveno drugače.

Takoj, ko je v roke prijela barvice je začela delati vse po svoje. Namesto na list papirja je želela risati po mizi in pladnju, zato sem jo ustavila : TEGA TI ŽAL NE MOREM DOVOLITI. “

Niti približno ni zaleglo, samo še bolj jo je podžgalo. Še nekajkrat sem jo opomnila, da ji ne morem dovoliti, da riše po mizi ter da ji bom morala barvice vzeti. Iz sekunde v sekundo je imela večjo moč in je vedno bolj preizkušala moje meje, dokler ji nisem bila primorana barvic vzeti.

Takoj je odhitela k drugemu materialu in ga želela vreči na tla in potem še enega in še enega. Bila je jezna in razdražena, zato sem jo vzela v naročje in se z njo umaknila v kopalnico, da se umiri. Vedela sem, da je veliko ljudi okrog nje, zadnje kar zdaj potrebuje. Potrebovala je le nekaj minut tišine in moje bližine, da je lahko zopet začela normalno funkcionirati.

Preden sva se vrnili v igralnico si je želela umiti roke in to je bil povod za naslednji izbruh. Odprem vodo, začne si umivati roke, ko pa je bilo treba vodo zapreti, je sledil glasni protest. Zavedam se, da jo je v tistem trenutku najbolj od vsega zanimala tekoča voda in se je z njo želela igrati, a zato so v igralnici pripravljeni materiali, kjer lahko otrok dela z vodo. Verjemite, vse sem ji ponudila, a se ni dala. Vse skupaj je trajalo predolgo in po tretjem poskusu še vedno ni želela zapeti vode, zato sem jo morala dati vstran od umivalnika.

Jok, jok in še enkrat jok. 

Sedela sem tam sredi kopalnice, nemočna in žalostna, ona pa se je metala po tleh in me ni pustila k sebi. Čakala sem, se ji počasi poskušala približati in ko mi je končno dovolila blizu, sem jo dvignila v naročje. Skupaj sva ponovno stopili v igralnico, v upanju, da jo bo nekaj pritegnilo in bo začela spet delati. No, ne tokrat. Od jeze je sezula copate in nogavice, se usedla na tla in hotela, da sedim z njo. In potem sva sedeli.

Tudi pri skupni aktivnosti ni hotela sodelovati in je samo poslušala. Razvedrila je ni niti malica.

Takšni in podobni dnevi pri nas žal niso redkost in so bolj nekaj normalnega, kot izjema. Sama velikokrat razmišljam, kaj počnem narobe, da se moje punce tako zelo rade borijo za prevlado. V trenutku izbruha se ne počutim dobro, sprašujem se, če sem dobra mama, če bi lahko kaj storila drugače. Ne želim biti tista mama, ki kaznuje, grozi in kriči na svoje otroke, čeprav priznam, da mi vedno ne uspe biti sočutna in kdaj pa kdaj tudi meni popustijo zavore. Krvava sem pod kožo tako kot vsi in vedno ne zmorem, se pa vsak dan znova trudim, da je vsak naš čustveni izbruh preživet bolj mirno.

Na tej točki sem hvaležna Petri, ker nam tedensko postreže s strokovnim gradivom, nam odpira oči in nam pomaga, da svojega otroka spoznamo tudi iz druge perspektive.

Tokratno srečanje je bilo drugačno, a nič manj poučno. Sama sebi sem pokazala, da zmorem in ugotovila, da sem v čustvenih izpadih otrok že stara mačka. Upam, da sva bili dobra demonstracija drugim mamam in da so se tudi one kaj naučile. Midve s Sijo pa se s pozitivnimi vtisi veseliva novega srečanja, do takrat pa od Petre odnašam pomembno sporočilo : Izbiraj svoje bitke, a o tem kdaj drugič.

Se beremo,

Maja

 

Urice montessori se izvajajo v Zasebnem zavodu BODIDOBRO na Ptuju, pod vodstvom Petre Kolarič, socialne pedagoginje, z opravljeno diplomo za pedagoga montessori od rojstva do treh let.

Priporočene objave