Teden je okrog in spet smo tukaj.Tokrat sem v prostor stopila veliko bolj samozavestno kot prvič, Sija pa tudi. Usedla se je na majhen stolček in si čisto sama sezula čevlje. Skoraj nisem mogla verjeti, kako okolje pozitivno vpliva nanjo, doma se namreč usede kot kraljica in samo čaka, da jo uredimo. Skupaj sva se preobuli v copatke in vstopili v igralnico.

Najprej je plaho stala sredi prostora in opazovala druge otroke in zdelo se je, kot da ne ve kaj naj počne. Skupaj sva naredili obhod po igralnici in se ustavile v kotičku za branje. Udobno se je namestila, kot je tega navajena tudi doma in začeli sva listati knjigo za knjigo. Knjige so ji res blizu in zelo rada jih lista, najraje pa posluša, ko ji imenujem predmete, živali in osebe v njih. Čeprav še ne govori vem, da je vsaka moja izrečena beseda v interakciji z njo zelo pomembna in se bo nekje v njeni zavesti zagotovo zapisala.

Branje in pogovor z otrokom se mi nasploh zdi izrednega pomena, zato se z vsemi puncami veliko pogovarjam, jim berem in jim pomagam, da si zgradijo širok besedni zaklad.

Sija si je to srečanje zgleda izbrala za spoznavanje novih besed, saj sva večino časa preživeli v kotičku za jezik. Spoznavali sva žuželke in njihova imena, izbrala je skrivnostno vrečo in iz nje vlekla najrazličnejše predmete, ki sva jih zložili na preprogico in vsakega poimenovali –večkrat. Razvrščala je čebelice po barvah, spoznavala like, veliko časa pa je spet preživela pri kovancih in jih z največjim navdušenjem metala v hranilnik in ven ter nekajkrat ponovila vajo.

 

 

 

Na koncu je pokazala zanimanje za pripravo hrane in kasneje pogrinjkov. Doma je kuhinja in gospodinjska opravila nasploh ne zanimajo najbolj ( no saj tudi mene ne, a se trudim), zato je njeno zanimanje pritegnilo tudi mene. Nadeli sva predpasnik, pokazala sem ji, kako naj nareže banano in moram priznati, da ji je odlično uspelo. Za rezanje banane in podobnih mehkejših stvari obstaja poseben nož, ki je primeren tudi za majhne otroke, tako da je za varnost poskrbljeno. Olupila je mandarine, pomagala pripraviti pogrinjke na mize in že se je zaslišala pesmica :

NAŠE DELO JE KONČANO, ČAS JE DA POSPRAVIMO..

Ok, priznam, to pesmico zelo dobro pozna, saj jo že nekaj časa pojemo vsak večer, ko začnemo pospravljati igrače. To navado je od Petre povzela Taja in od takrat je to pri nas normalen del večerne rutine. Zato Sija vedno ve, kaj pomeni, ko jo zasliši. Doma čas za umivanje in spanje, na uricah pa čas za skupinsko dejavnost.

V krogu vedno kaj zapojemo ali zaplešemo, na koncu pa se otroci preizkusijo v igri tišine. Ja vem, to se vam zdi popolnoma nerealno in izvedljivo, da bi majhen otrok sedel pri miru in bil popolnoma tiho. Ampak so. Sedijo na starših, vsi skupaj poslušamo igranje glasbene skrinjice in uživamo v trenutku. To seveda ni zato, da bi od otrok zahtevali, da so tiho, temveč zato, da otrok s tem uri svojo koncentracijo. In verjeli ali ne, iz ure v uro so boljši. Po okusni malici je čas za odhod, čeprav bi Sija najraje kar ostala.

Vsakič greva domov prijetno utrujeni in polni novega znanja, predvsem pa komaj čakava, da spet prideva.

Se beremo

Maja

 

Urice montessori se izvajajo v Zasebnem zavodu BODIDOBRO na Ptuju, pod vodstvom Petre Kolarič, socialne pedagoginje, z opravljeno diplomo za pedagoga montessori od rojstva do treh let.

Priporočene objave