Vse je super, vsi so super. Berem kako vsi uživajo z otroki, kako jim je fino, ker se lahko ves čas posvečajo en drugemu, da jim nič ne manjka ter da si ne želijo, da je tega konec. Iskreno sem vesela za vse, ki v tem času uživajo, z užitkom pečejo, 100% svojega časa posvečajo otrokom in niti enkrat v celem dnevu ne doživijo živčnega zloma.Vesela sem, a priznam, da se v meni vklopi tudi kanček zavidanja, tudi jaz bi rada bila super, tako kot vsi, pa nisem.

Kot velik ekstrovert zdaj že pošteno pogrešam družbo in službo, akcijo in gužvo. Pogrešam zunanji svet, polne kavarne ljudi, posedanje na terasah in svobodo gibanja. Ampak ja saj vem, vse za moje zdravje in zdravje ljudi okrog mene. Čeprav priznam, da imam občutek, da nas malo “farbajo” kot velikonočne pirhe. Sicer pa tako ali tako ne berem več novic in nimam pojma kaj se dogaja, niti kdaj bo vrh, niti kdaj bo konec. Ne vem, mogoče nas bodo tako zaprte držali dokler ne pride cepivo? In kaj potem? Se bo ljudstvo najprej razdelilo na dva dela, na tiste, ki cepijo in tiste ki ne, ljudje bodo šli na ulici in en proti drugemu krepili sovražni govor, potem pa se vdali v usodo in bo z enim majhnim “pikcem”, kot rečemo otrokom, vse vredu?

Je to sploh mogoče? Iskreno? Ne vem, niti se ne poglabljam v te teme, teorije zarote in podobno.

Mogoče pa sem samo neprilagodljiva in mi zato trenutna situacija predstavlja tako velik izziv in stres. Ne vem, takšna pač sem in težko si pomagam, čeprav verjemite, da se trudim. Saj ni vedno vse slabo, tudi mi se imamo dobro, tudi mi se zabavamo in smejemo in tudi jaz nisem vedno slabo.  A če potegnem črto ali pa recimo povprečje, sem izčrpana. Če bi imela kakšno minuto zase in za uresničitev svojih načrtov, ki jih je, mimogrede, polno glavo, bi bilo odlično, a naj se še tako trudim, moj čas je takrat, ko punce spijo, takrat pa tudi jaz več nisem najbolj v top formi sedeti pred računalnikom in nekaj ur delati. Včasih imam občutek, da imajo radarje, ki zaznajo, kdaj se usedem pred računalnik, ker takrat pridejo z največjimi težavami. Naprimer, da dojenček nima oblečenih pravih hlač ali zakaj nimamo dovolj rumenih lego kock.

Medtem, pa se vseeno trudim ostati normalna in vsaj približno vredu,  moje punce pa se trudijo imeti vsak dan močnejšo voljo. Kar je dobro zanje, nekoč bodo zrasle v super pogajalke in če predvidevam pa trenutnem stanju, izredno močne osebnosti.

Mogoče bi mi vendarle lahko prizanesle vsaj enkrat v dnevu, predlagam da zvečer preden gredo spat. Takrat bi mi ogromno pomenilo, če bi po celem dnevu cviljenja šli vsaj mirno spat. V času karantene se je namreč popolnoma porušil naš večerni ritem, komaj smo ga osvojili, komaj so začele lepo spati, pa smo spet na začetku. Ne vem zakaj, mogoče zato, ker sva tudi midva že naveličana vsega, ker je bilo prej vse lažje, ker je bil cel dan ena super rutina, ker smo bili vsi zadovoljni.

Potem še je tu Kajina šola in njeni najstniški izpadi, ki so se zdaj še okrepili. Ker prihodnji teden praznuje deseti rojstni dan in ga ima do potankosti organiziranega že od decembra, se v njeni mali glavi ruši svet.  Čeprav mislim, da je že velika punca, še vedno ne more razumeti, tako kot razumem jaz.  Zato jo tolažim, jokam z njo, a ji vendarle pokažem, da sem močna še zanjo. Vem, da tudi ona pogreša realnost in ima šolanja doma več kot očitno čez glavo, mene pa tudi.

Taja je v tem tednu že trikrat pakirala in išče nov dom, zdaj še samo čakam, da me prijavi, ker kršim njene pravice po sveže nalakiranih nohtih.

Še dobro, da nam Sija nekajkrat na dan kakšno ušpiči, da preusmerimo pozornosti in se nasmejimo.

Če bi imela kakšno minuto zase in za uresničitev svojih načrtov

Morje? Še vedno upam ja 🙂

 

Se beremo,

Maja

 

 

 

 

 

 

Priporočene objave