Začel je teči tretji teden naše karantene in če mi je do zdaj bilo še smešno in fino mi danes več ni. Že od začetka se zavedam, da to niso počitnice, prav tako ne dopust, ali pa je, samo da je prisilen in zame neplačan. Krizo strahu in tisti miks čustev sem nekako dala skozi, zdaj sem v stanju pogrešanja. Noro kako zelo pogrešam druženje – s prijateljicami, družino, pogrešam občutek svobode in dejstvo da je vse vredu – KER ZDAJ NI! Začela sem pogrešati svoj ustaljeni ritem, čas zase in službo.

Saj sem si res želela malo oddiha, samo nimam pojma kdo tam zgoraj me je narobe razumel. Imam občutek, da me večkrat razumejo narobe. Namreč to, ko sem si želela, da bi bila več s puncami ni pomenilo 24/7, dovolj bi bilo kakšno popoldne več ali kakšen vikend na off. Ampak karantena? Tega nisem omenjala.

Danes si želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj, na januar naprimer ali pa februar, karkoli, samo da ne bi bila tukaj in zdaj. Utesnjenost mi ni pisana na kožo in točno tako se počutim sedaj. Stisnjeno v kot, majhno, nemočno, včasih celo tako, kot da so mi odvzeli zadnjo kapljico dostojanstva.  Ne morem pomagati svetu, prav tako ne morem ničesar spremeniti, lahko samo sedim in upam, da bo čimprej konec.

Vsak dan je isti ali se mi samo zdi da je?

Enkrat med pol šesto in šesto, če imam res srečo potem nekaj čez šesto, se Sija začne dreti “am-am”. No to ne pomeni, da imam časa pol ure, da se počasi skobacam iz postelje, otroka za par minut zamotim z risankami in si mislim, daj mi še 10 minut. To pomeni ZDAJ TAKOJ, ker drugače se bom tako glasno drla, da bom zbudila čisto vse. Če bi imela zjutraj pripravljeno hrano direktno za v žilo bi mogoče še šlo, ne vem, samo razmišljam. V glavnem, pojemo zajtrk in že razmišljam kaj bomo jedli za kosilo. Ura ne gre nikamor, punci se igrata, midva sediva za mizo in debatirava. O svetu, o trenutni situaciji, če imama dober dan delava plane za prihodnost. No, včasih se skregava že pred zajtrkom, si poveva kaj vse je kdo in kam vse naj gre in potem sva do kosila tiho. Dan se vleče in vleče in vleče, ker če si od šestih zjutraj aktiven je dan res občutno daljši, kot če se ob osmih v miru spraviš iz postelje – to je dejstvo.

Glede na to, da nisem ravno zavidanja vredna kuharica, mi je po štirinajstih dnevih zmanjkalo idej za kosilo. To kar smo jedli do zdaj je to kar premore moj skromni repertoar receptov. Želim, da bi punce jedle čimbolj raznovrstno hrano, zato sem začela intenzivno brati kuharske bloge, raziskovati zdravo prehrano in kar je najpomembnejše, začela sem se učiti kuhati tudi stvari, ki jih do sedaj nisem. Če dobro pogledam mi je karantena vendarle prinesla nekaj dobrega.  V svoj dnevni urnik sem dodala telovadbo, tako da tudi to je ena dobra stvar, ko bo tega konec bom zagotovo fit.  Čeprav priznam, da raje telovadim sama, ko po meni ne skačejo trije malo dinozavri in se igrajo, da so moja utež.

Ko naredim vse to, torej kuham, kuham, kuham, moža pošljem v različne dežele, otroke tudi, s Kajo predelam tekočo snov za četrti razred, telovadim, potem še enkrat skuham in končno je večer. Aleluja no. Samo še eno uro pregovarjanja kdo bo pospravil sobo, malo dretja in iskanja dude, uspavanje in sem že na kavču in gledam Game of Thrones. Pol epizode še vidim, naslednje pol pa sanjam, saj to tudi velja ne?

Jap, nič kaj klasični dnevi, vsaj ne takšni kot sem jih navajena. Vseeno pa poskušam optimistično zreti v prihodnost in še vedno upam, da bomo letos lahko šli na morje.

 

Se beremo,

Maja

 

Priporočene objave